Tako dolgo, dokler se človek v svojem romanju skozi materijo povsem istoveti s svojimi telesi, dokler v celoti sledi njihovemu nareku ter ob tem povsem pozablja na svojo resnično, božansko naravo, ne trpi, ampak na nek živalski način izkuša zadovoljstvo. Trpljenje se začne šele potem, ko začne duša v svoji zemeljski ječi znova oživljati svoj božanski dom, iz katerega je bila izgnana in ko zavest njene resnične narave prebudi pravo ljubezen, lepoto in resnico.

Mi smo priklenjeni na skalo materije kot Prometej, vendar pa se, dokler se ne zavemo, kaj resnično smo, sploh ne zavedamo, da smo ujetniki, izgnanci. Tudi človek, ki je bil v času svoje mladosti pregnan iz svoje rodne dežele in ki je mnoga leta preživel med tujci, se v bedah in nadlogah svojega izgnanstva le malo spominja, da je nekoč poznal drugačna okolja.

Toda, ko nekega dne morda zasliši pesem, ki jo je poznal v svoji mladosti, se v mučnem trenutku spomni vsega, kar je izgubil, ter v bolečini spozna, da je v izgnanstvu, daleč od vsega, kar mu je bilo drago. Ob tem spominu se znova rodi koprnenje po njegovi rodni deželi, ki postane močnejše kot kdaj koli. In šele takrat se začneta trpljenje in boj; trpljenje zaradi spoznanja tega, kar je izgubil, in boj zaradi poskusa, da bi znova pridobil to, kar je nekoč imel.