Mi težko dojamemo, kako nepopoln je naš vid - težko razumemo, da neprestano živimo v širnem svetu, od katerega vidimo le majhen del. Pa vendar nam znanost z gotovim glasom pravi, da je temu tako, saj nam opisuje cele svetove drobnega življenja, o katerega obstoju ne bi vedeli ničesar, če bi se zanašali na naša čutila. Niti niso bitja iz teh svetov nepomembna, zato ker so neznatna, saj je od poznavanja življenja nekaterih mikrobov odvisna naša sposobnost, da ohranimo zdravje in v mnogih primerih celo življenje.
Naša čutila so omejena tudi v neki drugi smeri. Ne moremo videti niti zraka, ki nas obdaja. Naša čutila nam ne morejo nakazati njegovega obstoja kot le takrat, ko je v gibanju in ko ga zazna čut tipa. Vseeno pa je v njem nakopičena sila, ki lahko potopi naše najmogočnejše ladje in poruši naše najtrdnejše hiše. Jasno je, da so povsod okoli nas sile, ki se izmikajo našim skromnim in nepopolnim čutom, zato moramo očitno paziti, da ne naredimo usodne napake, da je tisto, kar vidimo, tudi vse, kar lahko vidimo.
Zaprti smo tako-rekoč v nekem stolpu, naša čutila pa so majhna okna, ki so obrnjena v določene smeri. V mnoge druge smeri so povsem zaprta, vendar pa nam jasnovidnost ali astralni vid odpre eno ali dve dodatni okni na višjem nivoju in nam tako razširi obzorje, razprostre pred nami novi in širši svet, ki pa je še vedno del starega sveta, le da tega prej nismo vedeli.