Ljudje se že mnogo let sprašujejo, prepirajo in razpravljajo o določenih velikih, temeljnih resnicah - o obstoju in Naravi Boga, o Njegovem odnosu do človeka in o preteklosti ter prihodnosti človeštva. Glede teh vprašanj pa se med seboj tako zelo razlikujejo in tako grenko napadajo ter smešijo prepričanja drug drugega, da se je trdno ukoreninilo splošno mnenje, da glede vseh teh vprašanj ni mogoče doseči nobene gotovosti - nič drugega kot le medlo špekulacijo, zavito v oblak negotovih sklepanj, zgrajenih na slabo zastavljenih predpostavkah. In to navkljub zelo določnim, pa čeprav pogosto malo verjetnim trditvam, ki jih v povezavi s temi vprašanji razglašajo raznovrstne religije.

To splošno mnenje je povsem - čeprav glede na okoliščine ni nenaravno - napačno. Dostopna so namreč zelo določna dejstva - precej dejstev. Nudi pa nam jih teozofija. Vendar pa jih le-ta ne ponuja (kot to počnejo religije) kot vprašanje verovanja, ampak kot vprašanje preučevanja. Teozofija namreč sama po sebi ni religija, ampak ima do religij enak odnos kot so ga imele do njih starodavne filozofije: jim ne nasprotuje, ampak jih razlaga. To, kar je v njih nerazumno, zavrača kot poniževalno in nujno nevredno Božanstva. To, kar pa je v vsaki od teh in v vseh skupaj razumno, pa povzema, razlaga in poudarja ter jih tako povezuje v skladno celoto. Teozofija meni, da je resnica o vseh teh pomembnih vprašanjih dosegljiva - da veliko telo znanja o njih že obstaja. Zato vse različne religije obravnava kot trditve o isti resnici, podani z različnih zornih kotov. In ne glede na to, da se v poimenovanju in po predmetih verovanja religije med seboj precej razlikujejo, pa se vse strinjajo glede edinega vprašanja, ki je resnično pomembno - o vrsti življenja, ki bi ga moral voditi dober človek, o lastnostih, ki bi jih moral razviti, o razvadah, ki bi se jim moral izogibati. Glede teh praktičnih vprašanj je učenje enako tako v hinduizmu kot v budizmu, tako v zoroastrijanstvu kot v islamu, tako v judaizmu kot v krščanstvu.