V mojem razgovoru s samim seboj prišlo do odkritja, da misel povzroči osamljenost. Misel je sedaj sama spoznala, da je omejena in da ne more rešiti problema osamljenosti. Ker ne zmore rešiti problema osamljenosti, ali osamljenost obstaja? Misel je ustvarila občutek osamljenosti, to praznino, ker je omejena, razdrobljena, ločena in ko to spozna, osamljenosti ni, zategadelj pride do osvoboditve od navezanosti. Ničesar nisem storil; opazoval sem navezanost, kaj je vključeno v njo, pohlep, strah, osamljenost, vse to in z odkritjem tega, z opazovanjem tega, ne z analiziranjem, pač pa samo z gledanjem, gledanjem in gledanjem, pride do odkritja, da je vse to naredila misel. Ker je misel razdrobljena, je povzročila to navezanost. Ko to spozna, navezanost izgine. V to sploh ni vložen nikakršen napor. Kajti v trenutku, ko obstaja napor - se znova vrne konflikt.