Kakor pravi komentar Tallapragada Subba Rowa, izjemnega indijskega mistika, k besedilu te knjige, je to “Delo vsestransko poučno, saj dokaj verno opisuje egipčansko vero in svečeništvo v obdobju, ko je ta religija že začela izgubljati svojo čistost in je degenerirala v sistem tantričnega čaščenja, onesnaženega in oskrunjenega s črno magijo, brezobzirno uporabljeno za sebične in nemoralne namene. Poleg tega je zgodba verjetno celo resnična. Njen glavni junak, Sensa, je predstavljen kot zadnji hierofant Egipta. Zdi se namreč, da se z religijami dogaja nekaj podobnega kot z drevesom, ki prepušča svojo nadaljnjo usodo le enemu samemu semenu, ki naj bi se razvilo v podobno drevo, pa čeprav za ceno tega, da povsem izgine. Tako naj bi vsaka religija prepuščala svoje nadaljnje življenje in energijo v varstvo enega ali več adeptov, ki jim usoda namenja ohranitev njene modrosti in oživitev njene rasti v nekem bodočem času, ko cikel evolucije doseže točko, ko je mogoče doseči željen rezultat. Tako naj bi se tudi velika, stara Khemova religija - ko bo za to nastopil dogovorjeni čas - zopet pojavila na tem planetu v višji in plemenitejši obliki. Zato ni prav nič nerazumno, če domnevamo, da je Sensa iz naše zgodbe sedaj verjetno nek zelo visok adept, ki čaka na to, da bo lahko uresničil povelja Gospe Belega Lotosa.”