Kakor pravijo uvodne besede, je besedilo te knjige razprava o šestih svetih mesecih: “Velike svetovne religije povezuje globoka temeljna povezanost ceremonij, ki se vežejo na zgodbo o letu. Na materialni ravni se ta zgodba začne z univerzalno sprejetim praznovanjem Novega Leta, ki ga razumemo kot praznovanje zmage svetlobe nad temo, vrh pa doseže na začetku junija, ko Tibetanci praznujejo obletnico Buddhove nirvane. Pred praznovanjem Novega Leta se nahajajo prazniki in ceremonije Rojstva, ki označujejo letni čas, v katerem sonce - luč in življenje sveta - vstopa v ponovno rojstvo, se ponovno vrača, da bi nadvladalo temo in smrt. Vrača se kot majhen otrok, ki postaja z napredovanjem letnih časov vse bolj krepak. Študent okultizma se zaveda, da je človek del Narave in da se mu njene skrivnosti razodenejo šele takrat, ko vstopi v skrivno in sveto življenje nebes in zemlje. Zanj letni čas materialnega rojstva nastopi šele po duhovnem stanju, ki se izraža z željo po rojstvu. Tako v egipčanskem kot v buddhističnem sistemu naj bi sonce jeseni in v zgodnji zimi umrlo, ...

Človekovo duhovno bitje je torej nedeljivo povezano s tem majhnim otrokom, s tem prinašalcem luči. Zato se začne učenec, ko doseže psihično zavest, zavedati tega mističnega dogajanja, čudeža, ki je v religijah opisano kot rojstvo, smrt in ponovno vstajenje. S širjenjem zavesti se uči, da mora duhovni prinašalec luči prestati mučeništvo križanja v času in prostoru ter se spustiti v grob materije. To so v svetlem sosledju prestali vsi Veliki in to isto čaka tudi njihove naslednike. Tako se iniciacije v posameznem letu začnejo z željo po ponovnem rojstvu v materijo, ki pripelje človeški duh v stanje trpljenja pod vladavino parov nasprotij - toplota in mraz, moški in ženska. Nasprotujoči si pogoji ga nenehno naskakujejo, osvobodi pa se jih lahko le s pobegom iz ponovnega rojstva. Naloga Krista je bila v tem, da prikaže pomen Križa in da poda veliko lekcijo žrtvovanja, ki pravi, da nihče ne bi smel iskati Svobode, dokler ne bodo rešitve deležni vsi. Obljubil je, da bo ostal z nami, da se bo, dokler svet ne bo dočakal svojega konca, odpovedal Nirvani in prebival s svojimi ljubljenimi otroci - davkarji in grešniki - v skrivnostnih notranjih področjih zavesti. In tisti, ki mu sledijo, morajo storiti enako. Z letnim prirastkom volje morajo vsako leto vstopiti v stanje želje po rojstvu z namenom, da bi pomagali svetu. Tako želja postopoma spreminja svoj značaj in postaja brezosebna, nesebična. Človekova duša in duša sveta, duša Narave in pod-Narave, vse te enako prehajajo skozi porodne bolečine.”