Ko novo znanje prižiga nove luči, ki razjasnijo stara dejstva, postanejo njihovi odnosi bolj jasni in spremeni se njih videz - pogosto zato, ker je v novi luči dejstvo, ki se je prej zdelo kot celota, spoznano le kot njen del.
Nujno je, da zahodni bralec spremeni svoj običajen pogled na samega sebe in začne jasno razlikovati med človekom in telesi, v katerih človek prebiva. Preveč smo navajeni istovetenja z zunanjimi oblačili, ki jih nosimo, in tega, da razmišljamo o sebi, kot da smo naša telesa. Če želimo dojeti pravo zasnovo našega predmeta, je nujno, da opustimo ta zorni kot in se nehamo istovetiti z oblačili, ki si jih nadenemo le začasno in nato znova odvržemo, da bi si nadeli nova, ko jih ponovno potrebujemo. Če se istovetimo s temi telesi, ki imajo le prehoden obstoj, je to enako neumno, kot je nerazumno to, da bi se istovetili z našimi oblekami; nismo odvisni od njih - njihova vrednost je sorazmerna z njihovo uporabnostjo.
Pomoto, ki jo nenehno ustvarjamo s tem, ko našo zavest, ki je naš Jaz, istovetimo z nosilci, v katerih ta zavest trenutno deluje, lahko opravičimo le z dejstvom, da budna zavest, in do neke mere tudi zavest sanj, ki živita in delujeta v telesu, običajnemu človeku izven njega nista znani. Kljub temu pa lahko o teh resničnih pogojih dosežemo neko intelektualno razumevanje in se lahko navadimo na to, da vidimo naš Jaz kot lastnika svojih nosilcev. Po določenem času bo na podlagi izkušnje to dejstvo za nas postalo določno in se bomo naučili ločiti naš Jaz od njegovih teles in stopiti iz nosilcev ter spoznali, da obstajamo v veliko bolj polni zavesti izven teh nosilcev kot znotraj njih in da nismo v nobenem oziru od njih odvisni.