Človekovo življenje stopi iz teme na zemljo skozi odprto okno rojstva; tu biva nekaj časa in nato, skozi odprto okno smrti, izgine iz našega pogleda. Človek je vedno spraševal religijo: Od kod prihajam? Kam grem? Odgovori pa so se spreminjali tako, kot se je spreminjala vera. Danes se ljudje v krščanskem svetu bolj kot kdajkoli v zgodovini sveta sprašujejo, ali ima človek duha, od kod prihaja in kam gre.
In sami kristjani, ki trdijo, da so s smrtjo grozote odpravljene, se zbirajo okoli krste in groba z žalostjo in v žalobnem pogrebnem sijaju, ki je daleč večji kot pri pripadnikih katerekoli druge religije. Kaj je še lahko bolj moreče od temačne hiše, v kateri mrtvo telo čaka na pokop? Kaj je lahko bolj zoprno od dolgih, nagubanih črnih oblačil in želene ogabnosti grdega zaboja nad katerim vdova objokuje “odrešitev” svojega soproga “iz objema mesa”? Kaj je bolj odvratno od umetno žalostnih obrazov pogrebcev in obupanih “jokavcev” z belimi robčki in plašči, ki so podobni mrtvaškim prtom? Zadnja leta so se stvari precej izboljšale.
Zdi se, kot da bi se moški in ženske, ki so sicer še vedno oblečeni v črno, a se ne odevajo več v oblačila, ki so bolj podobna oklepom, trudili pokazati, v kakšno nesrečo se lahko spravijo s sprejemanjem umetnih neugodij. Dobrodošel zdrav razum je spodrinil to navado s prestola in noče več dodajati teh prostovoljnih nadlog naravnemu človeškemu žalovanju.
Precej čudno je, da tako predstavo o smrti sprejmejo tisti, ki se imajo za privržence Učitelja, o katerem govorijo, da je “obelodanil življenje in nesmrtnost”.