Dharma ni neka zunanja stvar kot zakon ali pravičnost ali religija ali pravica. Je zakon razvijajočega se življenja, ki oblikuje vse izven njega za izražanje njega samega.

Dharmo lahko opredelimo kot “notranjo naravo stvari na kateri koli dani stopnji evolucije in kot zakon naslednje stopnje njenega razvoja” - naravo na točki, ki jo je dosegla pri svojem razvoju, in nato zakon, ki prinaša njeno naslednjo stopnjo razvoja. Narava sama po sebi označuje točko v evoluciji, ki jo je dosegla; nato pa nastopi to, kar mora storiti, da bi se še naprej razvila v tej smeri. Povežite ti dve misli, pa boste razumeli, zakaj je potrebno popolnost doseči z izpolnjevanjem svoje lastne Dharme. Moja Dharma je stopnja evolucije, ki jo je dosegla moja narava v razvijanju božanskega semena, plus zakon življenja, v skladu s katerim moram izpeljati naslednjo stopnjo. Ta pripada temu ločenemu jazu. Jaz moram poznati stopnjo moje rasti in jaz moram poznati zakon, ki me bo usposobil za nadaljnjo rast; potem poznam svojo Dharmo; in s tem, ko sledim tej Dharmi, grem proti popolnosti.

Če vemo, kaj to pomeni, potem je jasno, zakaj bi moral vsak od nas preučiti svoje sedanje stanje in svojo naslednjo stopnjo. Če ne poznamo sedanjega stanja, potem ne moremo poznati naslednje stopnje, proti kateri bi morali težiti, tako da se lahko gibljemo v nasprotju z našo Dharmo ter s tem zavlačujemo našo evolucijo.