Že sama ideja, ki jo vsebuje gradnja značaja, je za mnoge ljudi povsem nova. Običajno mislijo in govorijo o človeku tako, kot da se je rodil z določenim značajem, ki ga praktično ni mogoče spremeniti. Včasih mislijo, da človekov značaj lahko spremenita samo neka velika žalost ali trpljenje, kar je pogosto tudi res; toda zdi se, da le sorazmerno malo ljudi ve, da je to stvar, ki jo lahko vzamejo v svoje roke in oblikujejo - stvar, na kateri lahko vztrajno delajo, z gotovostjo, da bodo dosegli dobre rezultate. Res je, da človek lahko inteligentno in namerno spremeni samega sebe, da lahko, znotraj precej širokih meja, iz sebe dejansko naredi to, kar hoče. Seveda pa je to trdo delo.

Človekov značaj, takšen kakršen je sedaj, je rezultat njegovih lastnih preteklih dejanj in misli. Tisti, ki ste seznanjeni z idejo reinkarnacije, z mišljenjem, da je to življenje le en dan v precej širšem življenju, veste, da mora biti ta dan odvisen od vseh drugih dni, in da je človek sedaj to, kar je iz sebe naredil s predhodnim razvojem. Živel je skozi mnoga življenja, in to pomeni, da se je več tisoč let uril, da je postal to, kar je, pa četudi je bilo to urjenje z njegove strani nezavedno in brez kakršnega koli določnega cilja. Tako je v sebi vzpostavil številne določne navade. Vsi vemo, kako težko je nadvladati navado - kako skoraj nemogoče se je znebiti že neke drobne posebne fizične navade, ko je ta enkrat postala del nas samih. Če razmišljamo od malih proti večjim stvarem, lahko takoj spoznamo, da je za človeka, potem ko je ustvaril določene navade in jih je vztrajno krepil tisoče let, prav resna naloga, če skuša spremeniti njih zagon in obrniti njih tokove. Te smeri mišljenja in čutenja so se tako spojile s človekom. da se kažejo kot lastnosti, s katerimi je navidez globoko prepojen. To, da se jim je vdajal skozi ves ta dolgi čas, se zdi s posvetnega zornega kota stvar, ki se ji ni mogoče upreti, a nikakor ne nemogoče z zornega kota okultista.