Reinkarnacija je resnica, ki je vplivala na brezštevilne milijone umov naše rase in oblikovala mišljenja velike večine ljudi v brezštevilnih stoletjih. Iz evropskega uma je izginila med temačno dobo in prenehala vplivati na naš mentalni in moralni razvoj - v precejšnji meri, povedano mimogrede, na škodo tega razvoja. V zadnjih sto letih je od časa do časa blisknila skozi ume nekaterih velikih zahodnjakov kot možna razlaga za nekatere najbolj zapletene življenjske probleme: v zadnjih letih, po njeni jasni predstavitvi, kot bistvenem delu ezoteričnega učenja, pa se je o njej nenehno razpravlja, tako da med bolj razmišljajočimi študenti skrivnosti življenja in evolucije nenehno pridobiva na pomenu.

Zato ne moremo pričakovati, da bi tako zelo staro učenje tako veličastnih intelektualnih prednikov počasi prešlo iz uma človeštva; zato posledično lahko ugotovimo, da je bil mrk, ki ga je reinkarnacija doživljala nekaj stoletij, le delen in da je prizadel le majhen del rase. Nevednost, ki je preplavila Evropo, je odnesla verovanje v reinkarnacijo, kakor je odnesla vso filozofijo, vso metafiziko in vso znanost. Srednjeveška Evropa ni ponujala zemlje, v kateri bi lahko uspeval kakršenkoli daljnosežen in filozofski pogled na človekovo naravo in usodo. Toda, medtem ko je bila Evropa potopljena v barbarstvo, je vzhod užival prefinjeno in prijazno civilizacijo, ki je imela svoje filozofe in svoje pesnike, medtem ko je bil zahod globoko nepismen. Na vzhodu je veliki nauk ohranil neizpodbiten vpliv v subtilni metafiziki Brahmanov ali v plemeniti morali, ki domuje v senci Buddhe in Njegovega Dobrega Zakona.

Toda neko naravno dejstvo, ki je morda v nekem delu sveta nekaj časa prezrto, ne more biti uničeno, tako da se, čeprav nekaj časa potopljeno, ponovno dvigne na vpogled ljudem. To se je zgodilo tudi v zgodovini nauka reinkarnacije v Evropi, z njegovim občasnim pojavljanjem, ki mu lahko sledimo od začetkov krščanstva do današnjih dni, in v njegovem rastočem sprejemanju v sedanjem času.