Človek je, v skladu s teozofskim učenjem, sedmerno bitje, ali, v bolj običajnem reklu, ima sedmeren ustroj. Ali na drug način, človekova narava ima sedem aspektov, lahko jo preučujemo s sedmih različnih zornih kotov, sestavljena je iz sedmih principov. Najbolj jasen in najboljši način razmišljanja o človeku pa je ta, da ga obravnavamo kot eno, kot Duh ali Resnični Jaz, ki pripada najvišjemu področju vesolja in ki je univerzalen, isti za vse; žarek Boga, iskra božanskega ognja. Ta postane posameznik, ki odseva božansko popolnost, sin, ki raste v podobo svojega očeta. Za ta namen se Duh obleče v oblačilo za oblačilom, pri čemer vsako oblačilo pripada dolo-čenemu področju univerzuma in usposablja Jaz za stik s tem področjem, za pridobivanje znanja o njem in za to, da v njem deluje. Na ta način pridobiva izkušnje, vse njegove latentne zmožnosti pa se postopno razvijajo v dejavne moči. Ta obla-čila ali ovoji se med seboj razlikujejo tako teoretično kot praktično.

Če na človeka gledamo jasnovidno, je vsako od teh teles razvidno z očesom, med sabo pa so ločena med fizičnim življenjem ali po smrti, v skladu z naravo vsakega posameznega ovoja. Katerekoli besede že uporabimo, dejstvo ostane isto - da je človek v bistvu sedmerno, razvijajoče se bitje, katerega en del narave je že objavljen, medtem ko drugi del ostaja za sedaj še latenten, vsaj kar se tiče velike večine človeštva. Človekova zavest je sposobna delovati skozi vse tiste aspekte, ki so se v njem že razvili za delovanje.

Med sedanjim ciklom človekovega razvoja se ta evolucija odvija na petih od sedmih ravneh narave. Dve višji ravni - šesto in sedmo - ljudje tega človeštva, razen v najbolj izjemnih primerih, v sedanjem ciklu ne bodo dosegli.